V torek, 5. maja 2015 je od 17. ure dalje v Grčarevcu na ovinku potekala slovesnost, posvečena 70-letnici konca II. svetovne vojne, osvoboditvi Logatca in dnevu Evrope, z naslovom Še bo kdaj pomlad.
V enournem programu so sodelovali:

– Slavnostni govornik župan Berto Menard
– Govornik o osvobodilnih dneh Bojan Leskovec
– Pozdravni nagovor veteranov Anton Antičevič
– Pihalni orkester Logatec z dirigentom Vidom Pupisem
– Obrtniški mešani pevski zbor z zborovodjo Janezem Gostišo
– Recitatorji: Vanda Lavrič, Majda Urbas, Janez Podjed in Branko Simšič
– Praporščaki logaških društev in
– Povezovalka Maja Filipič.

Sceno je izdelal Janez Petek, za ozvočenje je poskrbel Matjaž Slabe
Pod scenarij in režijo pa se je podpisal Marcel Štefančič.

Slovesnosti se je udeležilo preko 350 obiskovalcev od daleč in blizu.

Že v dopoldanskem času pa se je delegacija predstavnikov Občine Logatec z županom na čelu in člani Združenja borcev za vrednote NOB Logatec s polaganjem vencev poklonila spominu padlim hercegovskim partizanom v boju za osvoboditev Logatca, ki so pokopani na dveh grobiščih v bližini prireditvenega prostora.
Pokopališči sta bili v aprilu letos restavrirani v sodelovanju Ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti, Občine Logatec, Restavratorsko konservatorskega podjetja Gnom d.o.o. in Zavoda za varstvo kulturne dediščine.

Ob tej priliki se Občina Logatec zahvaljuje vsem, ki ste s svojimi močmi in angažiranostjo pomagali tako pri obnovi grobišč, kakor pri organizaciji slavnosti.

Sledijo fotografije polaganja vencev na grobišči in slavnosti, foto: Silvija Jakič in Marija Turk in besedili govorov gospoda župana, Berta Menarda ter Bojana Leskovca, ki je predstavil dogajanja v osvobodilnih dneh pred 70. leti.

Županov govor:
Spoštovane gospe, spoštovani gospodje,
letos obeležujemo 70. obletnico zmage zavezniških sil in narodno osvobodilnih vojska evropskih narodov nad nacistično – fašistično okupacijo ozemelj širom po Evropi ter 70. obletnico ustanovitve Organizacije združenih narodov. Za mesto Logatec oz. za našo občino je bil dan osvoboditve 5.5.1945, ko so enote narodno osvobodilne vojske Slovenije skupaj z 29. hercegovsko divizijo s tega območja za vedno pregnale še zadnje enote nacističnih okupacijski h vojaških sil.

Ob tej obletnici se je potrebno spomniti tudi Logaškega bataljona, ki je bil formiran po kapitulaciji Italije. Logaški bataljon se je po hudih bojih z Nemci pri Črnem vrhu vključil v Dolomitski odred, kasneje pa v 3. bataljon Prešernove brigade. Ta bataljon
se je v decembru 1943 na Pokljuki ponovno soočil z Nemci, večina vojakov je bilo ustreljenih.

Danes ne moremo mimo dejstva, da je tudi narodno osvobodilni boj narodov bivše skupne države, v luči zavezniških in evropskih osvobodilnih gibanj in vojska priznan kot del osvobodilnih prizadevanj evropskih narodov, da se osvobodijo izpod fašistične in nacistične
okupacije agresorjev, ki so povzročili morijo v času 2. svetovne vojne.

Prav tako pa ne smemo zatiskati oči pred ravno tako hudo resnico, da je po osvoboditvi izpod prej omenjenih okupatorjev, nastopilo krvavo revolucionarno obdobje, ko si je v več državah Evrope in širom po svetu ena stranka prisvojila zasluge za zmago nad okupatorjem, ne oziraje se na dejanske zasluge številnih skromnih, malih in neslišanih sinov in hčera posameznih narodov, ki so za osvoboditev prav tako žrtvovali svojo mladost, svojo prihodnost oz. svoja življenja. Prav tako ne smemo zatiskati oči pred veliko vojaško – operativno vlogo zahodnih in ruskih zavezniških vojaških sil.

Pri po vojnem vzpostavljanju in utrjevanju oblasti so se posamezne stranke pri nekaterih narodih posluževale najbolj nečloveških metod, to je masovnih pobojev, brez kakršnih koli predhodnih sodnih postopkov, ki jih je že tudi tedaj predvidevalo vojno pravo. Brez dvoma lahko tako ena kot tudi druga dejanja označimo kot povsem nesprejemljiva in človeško sprevržena.

Toda pustimo to obdobje zgodovinarjem in ne nasedajmo ponovno posameznikom, ki zlorabljajo tisti čas in tista dejanja za kovanje svojega sedanjega političnega kapitala. Osvoboditev izpod nacističnega “jarma” je bilo poleg odločnega boja in želje slovenskega naroda, da zaživi svobodno, in da si končno sam “kuje” svojo prihodnost, pogojevano še z niz drugih mednarodnih dejanj, ki pa slovenski teritorialni celovitosti, žal, niso bila vedno naklonjena.

Zato bi bil že čas, da končno vsi spoznamo, čemu so vojne dejansko namenjene in kdo ima od njih praviloma vedno koristi.

Skozi celotno zgodovino so cilji povsem enaki, gre zgolj za delitev materialnega bogastva in delitev oblasti na eni strani ter za boj za osnovne pravice človeka po preživetju in za kolikor toliko svobodno življenje “malih ljudi” na drugi strani.

Kako to doseči, s kakšnimi metodami ter kako človek kot posameznik ali pa kot narod razume ene in druge vrednote oz. cilje, v tem se pa človeštvo skozi celotno zgodovino bistveno razlikuje. In od tu izhajajo krivice, neutemeljene obsodbe in
ne nazadnje tudi umori oz. poboji.

Pri razumevanju preteklosti je potrebno slediti resnici ter danim zgodovinskim okoliščinam, v katerem so se posamezni dogodki odvijali. Vsak človek ima pravico do svoje vere in upanja in tedaj so narodi, ki so bili okupirani, sledili veri v svobodo in boljšo prihodnost.

Po zgodovinskem naključju so se znašli na različnih bregovih političnega ter tudi vojaškega medsebojnega obračunavanja. Večina ni nič od tega niti resnično razumela. Sledili so le povabilu oz. zahtevi po vključitvi v posamezne enote, lastnemu upanju in veri v svobodo in boljšo prihodnost. In to ne v prihodnost, ki so jo načrtovali veliki vojaški strategi, ki so se tudi v vojnem času vdajali izobilju in živeli daleč od krvavečih bojnih polj in daleč od človeških tragedij.

Danes smo tu zato, da se poklonimo spominu na pretekle dogodke, da jih sprejmemo s pieteto in s spoštovanjem. S spoštovanjem do vseh sinov in hčera slovenskega naroda, pa tudi vseh drugih narodov, ki so krvaveli in izkrvaveli na slovenski zemlji in tudi širše na drugih bojiščih bivše skupne domovine, po Evropi ter drugih ozemljih, ki so bila vključena v vojno.

Prepričani smo lahko, da je tako ene kot tudi druge spremljal strah, stiske in bolečine zaradi krivic, ki so se tako rekoč odvijale pred njihovimi očmi.

Tudi današnje krivične vojaške katastrofe, ki se odvijajo ne daleč od nas, nas ponovno prepričujejo, da je skrajni čas, da se “veliki državniki” sveta zavedo, kaj je prav in kaj ni prav in to ne glede na velikost in pomembnost posameznih držav, ne glede na gospodarsko ali vojaško moč in ne glede na bogastvo naravnih virov ter njihov geostrateški položaj. Vsak narod mora imeti pravico, da sam gospodari na svojem ozemlju z viri, ki jih mu narava ponuja. Življenje mora ponovno postati vrednota in nihče ne sme za nobeno ceno nikomur kratiti pravice do le – tega. Odločanje o življenju in smrti ne more in ne sme obstajati kot način prevlade človeka nad človekom.

Slovenski narod je bil kot majhen narod že večkrat v zgodovini ogrožen s strani vsakokratnih “plenilcev” tujih ozemelj in narodovih identitet. Vsakokrat so se, kljub mnogo prevelikim žrtvam, taki poizkusi končali v naš prid, tako da slovenski narod še vedno obstaja in verjamem,bo obstajal tudi v prihodnje.

Res pa je, da vse državne oblasti v celotnem poosamosvojitvenem obdobju še niso postorile vsega, k čemer jih zavezuje etika in pieteta do vseh v vojni in po vojni umrlih in umorjenih. Stopimo torej skupaj in naredimo končno ta pietetni korak, tako na simbolni kot tudi na
povsem osebni – spravni ravni, tako kot so to že zdavnaj storili evropski civilizirani in kulturni narodi. Pridružimo se jim tudi v tem plemenitem dejanju.

Naj zaključim svoje razmišljanje z besedami velikega politika in akademika dr. Antona Vratuša, ki jih je izrekel ob letošnji prireditvi v Dražgošah.

Dejal je približno takole:

Sedanji čas ne dopušča več nikakršnih delitev, ki jim bi botrovali dogodki iz naše preteklosti. Potrebno je stopiti skupaj in morebitne storjene krivice drug drugemu odpustiti.

Preteklost ne sme več obremenjevati naše sedanjosti, še manj pa prihodnosti mladih rodov.

 

Govor Bojana Leskovca
“Svoboda je edina stvar, ki jo imate samo, če jo dajete tudi drugim.” , je zapisal ugledni ameriški publicist, novinar in urednik William Allen White.
Ko govorimo o svobodi, ki je v naše kraje prihajala tisto pomlad pred 70-timi leti, ne moremo in ne smemo imeti v mislih zgolj zaključnih osvobodilnih bojev, ki so prve majske dni potekali v okolici in zaledju Logatca. Šlo je za končnico, za sklepno dejanje štiriletnega partizanskega boja in vseh pogumnih dejanj slovenskih domoljubov.

Na dogajanje na logaškem območju zadnje dni aprila in na začetku maja 1945 je močno vplivala lega obeh Logatcev ob glavni prometnici med Ljubljano in Trstom. Za osvoboditev logaškega območja je bila zelo pomembna Postojna z močno nemško posadko, sestavljeno iz dela nemškega 139. polka, Slovenskega narodno varnostnega zbora oziroma domobrancev, italijanskih republikancev- fašistov ter nedičevcev in četnikov.

Splošni napad na Postojno se je začel 1. maja popoldne, končal pa v noči na 2. maj. Sledil je naskok na Ravbarkomando, partizanske enote so obkolile vojašnico in strelske jarke. PO kratkem, a srditem boju je bila proti jutru 2. maja osvobojena Planina.
13. brigada je nato prodirala proti Uncu, Rakeku in Cerknici. 11. brigada 29. divizije pa se je napotila proti Logatcu, kamor sta se po porazu pri Ivanjem selu in Uncu, umaknila tudi dva bataljona domobrancev pod poveljstvom Vuka Rupnika ter ostanki esesovske podoficirske šole iz Ljubljane.

Prišlo je do silovitih bojev prav tu pri Grčarevcu, ob nekdanji jugoslovansko- italijanski državni meji. Sovražnik se je ugnezdil v utrdbe Rupnikove obrambne linije, zgrajene tik pred drugo svetovno vojno. 29. divizija, na logaškem poznana tudi kot »hercegovska«, je 4. maja zvečer vkorakala v oba Logatca, v bojih pri Cerknici, Rakeku in Grčarevcu je padlo 40 partizanov, 100 je bilo ranjenih.

Vojna niso samo vojaški premiki in gola vojaška statistika. Vojni čas je sestavljanka mnogih usod posameznikov. Tragičnih, presunljivih in tudi veselih. Čeprav veselja in zadovoljstva vojna ne prinaša nikomur. Le mir je humus na katerem se lahko razvije in raste blagostanje. V vojni pa nekateri počakajo oziroma ždijo, nekateri se slabo odločijo, nekatere vodi preračunljivost, nekateri imajo poguma ravno prav zase in naposled so tudi takšni, ki imajo res veliko srce in poguma toliko, da z njim hrabrijo še druge.

Željo po svobodi izpričuje tudi naslednja miniatura, na katero naletimo v zapisih in kronikah takratnega časa. Majda Jančar je že nekaj dni pred osvoboditvijo sešila slovensko zastavo z rdečo zvezdo. Takoj, ko so Nemci in domobranci odšli, jo je razobesila na domači hiši, a so zjutraj ponjo prišli aktivisti in jo razobesili na poslopju, v katerem je uradoval narodnoosvobodilni odbor. To se jim je namreč zdelo primernejše mesto za zastavo, ki je bila dolga kakih 5 metrov.

Sicer pa, ko je 5. maja zjutraj, na dan, ko se je v Ajdovščini sestala prva slovenska vlada, skozi Logatec v paradnem postroju korakala ena od brigad 4. armade, so bile skoraj vse hiše okrašene z zastavami ter cvetjem in zelenjem.

Sledila je operacija Rovte. 11. in 14 brigada sta dobili nalogo, da zasedejo Rovte in s tema zavarujejo bok glavnini 29. divizije med njenim prodorom proti Ljubljani.
Resnejšega odpora ni bilo, domobranci so se že pred tem začeli umikati proti Škofji Loki, s tem pa je padel v vodo tudi domobransko četniški načrt o vojaškem udaru proti Nemcem »pet minut pred 12-to«, s katerim bi se pred Američani in Britanci opravičili zavoljo sodelovanja z Nemci.

Ob tem se spomnim na misel Marie von Ebner-Eschenbach), avstrijske pisateljice, borke za socialne pravice in enakopravnost žensk, ki je sicer umrla že sredi prve svetovne vojne, takole je dejala: »Srečni sužnji so največji sovražniki svobode.”

Zaključimo kratek zgodovinski pregled dogodkov pred sedmimi desetletji. Namreč sledil je še en pomemben mejnik. 9. maja je bila osvobojena Ljubljana, s tem se je končala druga svetovna vojna na pretežnem delu slovenskega ozemlja, čeprav so na Koroškem posameznimi spopadi trajali še teden dni po tem, torej do 16. maja.

Svoboda je univerzalna vrednota. Hrepenenje po njej ni zamejeno z raso, barvo kože, narodnostjo, izobrazbo ali socialnim stanom.
Veliki borec za človekove pravice, borec proti apartheidu Nelson Mandela v avtobiografiji »Dolga pot do svobode« zapiše: »Resnica je ta, da še nismo svobodni, temveč smo zgolj dosegli svobodo, da lahko postanemo svobodni, svobodo, da nismo zatirani. Nismo še naredili zadnjega koraka v svojem popotovanju, temveč le prvi korak na daljši in celo težji poti. Kajti biti svoboden ne pomeni zgolj odvreči okove, temveč živeti na način, ki spoštuje in spodbuja svobodo drugih. Resnični preizkus naše predanosti je šele začetek.«

 

{phocagallery view=category|categoryid=276}