V petek, 11. decembra 2009 ob 11. uri so župan občine Logatec, Janez Nagode, generalni direktor Direktorata za okolje pri MOP, dr. Darij Krajčič in predsednik uprave Helios Domžale d.d., Uroš Slavinec svečano predali obnovljeno Tollazzijevo štirno in saniran litoželezni vodnjak svojemu namenu. Gre za 61. in 62. obnovljeni vodni vir v 55. slovenski občini, ki sta bila obnovljena v okviru Heliosovega sklada za ohranjanje čistih slovenskih voda. Vabljeni, da se nam pridružite tudi vi.

S kulturnim programom smo začeli pri Tollazzijevi štirni in program, po predaji tega vodnjaka, nadaljevali še pri litoželeznem vodnjaku v žepnem parku nasproti Škrljeve domačije. V programu so nastopali otroci iz Osnovne šole 8 talcev, ki je v učni program vnesla tudi poudarke na ohranjanju pitne vode in spoznavanju kulturne dediščine s tega področja.

Odprtju vodnjakov so se pridružili tudi visoki gostje, ki so pred odprtjem prisostvovali podpisu pogodb o dodelitvi sredstev iz Heliosovega sklada za ohranjanje čistih slovenskih voda. Občina Logatec je namreč s svojo prijavo obnove vodnjakov na Heliosovem razpisu zmagala in je tako ena izmed šestih občin, katerih obnove vodnjakov bo pomagal realizirati Helios.  Pri tem je zanimivo to, da bodo uro prej šele podpisali pogodbe o sofinanciranju, uro kasneje pa si že ogledali obnovljena vodnjaka. Temu botruje dejstvo, da se je Občina Logatec prijavila v lanskem letu tudi na pristop Leader Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano in zaradi pogodbenih pogojev morala v roku končati obnovo. Helios pa je zaradi finančne krize namesto marca, kakor tradicionalno, svoj razpis objavil v jeseni in ga zaključil 3. oktobra. Je pa tokratna predaja vodnjakov svojemu namenu še dodatna posebnost tudi zato, ker bodo na enem mestu prisotni tudi župani oziroma predstavniki vseh šestih občin, katerim pomaga pri realizaciji obnov vodnjakov ravno družba Helios. 

Kdaj se je začelo?
Želja o obnovi Tollazzijeve štirne se je Andreju Tollazziju uresničila po skorajda dveh letih od prve omembe. Sredstva za obnovo je bilo najprej potrebno načrtovati v občinskem proračunu, vmes so tekli postopki prijav na razpise in razglasitve vodnjaka za spomenik lokalnega pomena, da vse potrebne dokumentacijo in postopkov za samo obnovo niti ne omenjamo. Litoželezni vodnjak je prav tako kričal od poškodb in hkratna obnova je bila več kot na mestu.

Podjetje GNOM, ki je bilo na podlagi postopkov javnega naročanja izbrano za izvajalca del, je pred obnovo opravilo temeljit ogled in pri Tollazzijevi štirni ugotovilo, da je bil vodnjak pred nekaj desetletji (v 80-tih letih) obnovljen. Tedaj je bila prečrpana vsa voda in popravljen mehanizem. Na zunanjščini je bila vsa opeka zbrušena, po sledeh na opeki sodeč, s strojno brusilko. Odbrušene so bile tudi vse fuge med opekami, ki so bile iz izredno trdne cementne malte z vrisanimi rdečimi črtami. Vidni so bili tudi ostanki rdeče barve v fugah, ni znano ali so bil del originalne izvedbe ali kasnejših popravkov. Nestrokovni posegi na opeki in kamnu so bili eden glavnih vzrokov poškodb na opeki.
Z leti se je v vodnjaku nabrala debela plast mulja. Mehanizem vzvoda ni deloval, lesen tram ki je bil zvezan z vzvodom, se je prevrnil iz ležišča. Na kamnitih stopnicah in tlaku so bile mehanske poškodbe, odlomi in odkruški ter neprimerne domodelacije razpok, razmazane preko kamna in v neustrezni, zelo togi cementni malti. Streha je bila krita z bobrovcem, s slemenjaki položenimi v debele plasti malte. Strešniki in slemenjaki so bili v slabšem stanju, konstrukcija pa brez vidnih poškodb. Strešna konstrukcija in letvanje strehe je bilo ob zadnji obnovi zamenjano v celoti, sodeč po strojnem razrezu lesa in zaščiti s premazom v temno rjavi barvi. Vsi kovinski deli so bili prepleskani z rjavim opleskom, delno že koordirani. Vrh strehe, pločevinasta špica je bila močno načeta zaradi korozije. Restavratorji so zasledili cementne fuge, zbrušeno površino opeke, odlome in odkruške kamna. Poškodbe so nastajale  zaradi vlage, nečistoč na površini in neprimernega brušenja v eni od predhodnjih obnov.

V konservatorko restavratorskem posegu so tako na podlagi smernic Zavoda za varstvo kulturne dediščine konservirali – restavrirali opečno zidavo, fugiranje, sanirali poškodbe kamnitih elementov vodnjaka, obnovili streho, očistili notranjost vodnjaka in popravili dovod vode.
Na opečnih elementih je bilo potrebno očistiti nepravilno zbrušeno površino ter izravnati sledi brusilke. Odstranjevanje nečistoč in neravnin so izvedli z nizkotlačnim peskanjem z mehkim medijem (alusilikat). Na elementih je bilo veliko praznin, ki so bile v preteklosti zapolnjene z zelo trdo in togo cementno fugirno maso, z isto maso so bile zafugirane vse opeke. Fuge so bile na mnogo mestih razmazane preko opeke. Vse te zapolnitve je bilo potrebno odstraniti in pripraviti ležišča za nove fuge iz apnene malte v brečo in polnilom rjavo mivko. Odkruške in manjkajoči dele opeke so domodelirali, večje manjkajoče kose kamna pa nadomestili s polno opeko.

Na kamnitih elementih so s površine odstranili sekundarne obloge z nizkotlačnim čiščenjem in uporabo mehkega medija (alusilikat). Vse neustrezne cementne domodelacije na tlaku in kamniti posodi vodnjaka so očistili do površine kamna in ponovno zafugirali s fugirno maso v kamnu prilagojenem odtenku. Manjkajoče dele kamna in večje odkruške so zapolnili z nadomestki iz naravnega kamna, ki po osnovnih lastnostih ustrezajo originalu, površino le teh pa obdelali enako kot je na izvirniku.

Sledili sta še dve večji deli, in sicer popravilo črpalke in kovinskih delov ter prekritje strehe. Iz vodnjaka so izčrpali voda in očistili mulj z dna. Lesen tram, na katerega je pritrjena cev črpalke in vzvod, so dvignili na prvotno ležišče. Kovinske elemente so očistili in oleskali z 2x komponentno epoksidno zaščitno temeljno barvo in antik antracit zaključnim opleskom. Strešno kritino so je v celoti zamenjali z novo, z naravnim opečnim bobrovcem Tondach. Slemenjaki so ravni in pritrjeni z vijaki, brez malte. Strešna konstrukcija ni potrebovala popravila, po končanem kritju so jo premazali z zaščito za les v enaki barvi kot je bila predhodno. Na vrhu osemkrake strehe pa so namesto pločevinaste, namestili bakreno špico.

Na koncu oskrbnikom nalagajo tudi redne preglede in vzdrževanje strehe. Tudi vodnjak je vsakih 5 let potrebno očistiti mulja.

Litoželeni vodnjak

Vzdrževanje po obnovi slednjega bo bolj zahtevno, saj je zaradi njegove lege (ob drevesu) potrebno redno pregledovati posode, da se ne bi odtoki zaradi listja zamašili. Pozimi mora biti voda zaprta, saj lahko v ceveh zamrzne. Občasno je potrebno vodnjak tudi zbrisati z mehko krpo, okolice kamna in tlakov pa se ne sme soliti proti zmrzovanju.

Sicer pa so restavratorji pri prvem ogledu pripravili kar precejšen opis poškodb in nepravilnosti. Listje bližnjega drevesa namreč maši odtoke in povzroča rast lišajev in mahov, s katerimi je bila prekrita celotna površina vodnjaka. Pod njo so odkrili barvno plast, ki je razpokala in odstopala od podlage, pod slednjo pa je korozija že načela kovino. Podstavek iz betona je bil na več mestih razpokan, večkrat je bil popravljen z betonskimi plombami, v razpokah in na stikih pa se je nabral humus in zaraščalo ga je rastje.

Litoželezni vodnjak so restavratorji odstranili in ga odpeljali v delavnico, kjer so ga razstavili in pričeli z delom. Najprej so odlili manjkajoče kose in izdelali njihove kopije. Vse površine so morali zaradi korozije temeljito očistiti z nizkotlačnim peskanjem in jih nato zaščititi s temeljno cink primer barvo in zatem prašno pobarvati z antracit antik barvnim premazom v peči. Vsi okrasni deli, ki so jih predhodno odvijačili od celote, so zaščitili po enaki metodi kot celotni vodnjak in jih pred transportom ponovno pritrdili na elemente. Obe medeninasti pipi na vodnjaku so spolirali in zaščitili z lakom za kovino. Sledil je samo še privoz na prvotno lokacijo, kjer so ga ponovno sestavili v celoto.

Investicija je odnesla več deset tisoč evrov. Obnovljena vodnjaka sedaj ponosno stojita vsak na svojem koncu ulice Čevica in pričakujeta obiskovalce, ki si ju bodo ogledovali s spoštovanjem. Zakaj tudi ne, saj gre praktično za dva izjemna bisera kulturne dediščine na slovenskem, ki bosta pomagala ohranjati vrednoto čiste pitne vode in spomin na čase, (1883 in 1897), ko se je živelo še čisto drugače, z drugačno naglico in drugačnimi navadami. Čisto pitno vodo pa radi pijemo vsi, ne glede na stoletje.

Renat Gutnik, koordinator za kulturne in turistične dejavnosti
in Mateja Kavčič, GNOM d.o.o.