1. TRG SV. NIKOLAJA

– CERKEV SV. NIKOLAJA
Prva omemba l. 1526 ob popisu cerkvenega premoženja. Valvasor omenja, da je na tem mestu stala že starejša cerkev. Današnja stavba je stara dobrih 200 let, ima značilnosti tako baroka kot klasicizma. V niši nad vhodom v zakristijo je lesen kip Brezmadežne, ki izvira iz 18.stoletja. Po ustnem izročilu, naj bi ga v cerkev prinesli v zahvalo neki mornarji. Križev pot v cerkvi je novejše delo T.Perka. V 20-ih letih je bila podaljšana. Zadnja prenova pa je bila v letu 1990.

– ŽUPNIŠČE SV. NIKOLAJA
Župnišče je leta 1910 nastalo iz nekdanje kmetije ob ustanovitvi župnije sv. Nikolaja v Dol. Logatcu. Takrat so pritlično hišo dvignili v enonadstropnico. Adaptirana v današnjo podobo je bila l. 1980.

– STARA OBČINA
Rumena hiša s specifično arhitekturno podobo je nekdanja občina. V prvem nadstropju je bil balkon, na njem se je po volitvah volivcem pokazal novoizvoljeni župan. Z balkona se jim je zahvalil za zaupanje in podporo ter jih nato povabil na golaž h Korenčanu. Na Notranjski 14 je danes mnogo predstavništev različnih društev in ustanov.

– DOM IGRE IN DELA LOGATEC / DIDL DOM OZ. ORLOVSKI DOM
Leta 1907 so v Dol. Logatcu ustanovili telovadni odsek Orel, ki je deloval v okviru Katoliško izobraževalnega društva Dol. Logatec. Orlovska telovadna organizacija je prevzela sokolski pozdrav: »Na zdar!«, kar pomeni v češčini Na zdravje!
Leta 1910 so postavili nov dom na mestu nekdanje cerkvene hiše. Prej so telovadili v nekem hlevu. Novi dom je imel veliko dvorano, bralno sobo in na vrhu stanovanje za cerkovnika. S koncem prve Jugoslavije je bilo tudi konec orlovske organizacije v Dol. Logatcu.
Po II. Svetovni vojni pa je bil tu nekakšen vrtec takrat imenovan Dom igre in dela oz. DIDL dom.

– DOLSCHEINOVA HIŠA
Domačija z vrtom v središču Logatca je bila po koncu II. Svetovne vojne nacionalizirana. Za hišo je bil nekoč sadovnjak, v katerega ni smel nihče. Kjer pa je danes parkirišče Zdravstvenega doma, pa so nekoč stali hlevi.
V stavbi je bil vrtec zato domačini uporabljajo ime stari vrtec, danes pa je notri Glasbena šola Logatec.

– SPOMENIK PADLIM V I. SVETOVNI VOJNI
Kapela sv. Jožefa je spomenik žrtvam I. svetovne vojne. Prvotno je bila kapela precej skromna, leta 1922 pa je bila dozidana nova. Načrt za spomenik je pod vodstvom arhitekta Jožefa Plečnika izdelal njegov učenec Ciril Oblak. Plastika v medaljonu (sv. Boštjan) na atiki arkadnega dela kapele je delo kiparja in medaljerja Staneta Dremlja.

– KAMNITI PORTAL NA GRIČU
Je del vrta, ki je bil okrog Orlovskega doma.

2. NARODNI DOM

– RIMSKI LOGATEC
Na cesti Emona – Aquileia je na tem mestu stala cestna postaja Mansio Longatico. Cestna postaja je bila namenjena brezhibnemu funkcioniranju cesarske pošte. Hkrati s tem je bilo tu možno popotnikom zamenjati konje, se okrepčati in pripraviti na naporno pot čez Hrušico proti  Aquileii.
Konec 80-ih let so tu izkopavali in našli kar nekaj rimskih ostankov. Nekaj najdb je bilo na dvorišču Erkerjevih in ob gradnji nove bencinske črpalke na drugi strani ceste.

– SOKOLSKI DOM OZ. NARODNI DOM
Ustanovni občni zbor telovadnega društva Sokol je bil poleti 1908. Na začetku so telovadili v Tollazzijevem hlevu, današnjem Krpanu. Postavili so si dom leta 1923 na tem mestu. Notri so imeli tudi kino, prva filmska predstava pa je bila l. 1924. Notri je bila tudi knjižnica.

3. ČEVICA

– TOLLAZZIJEVA ŠTIRNA
Opečnat, mnogokoten vodnjak s streho je leta 1883 postavila družina Tollazzi na mestu, kjer je bil pod cerkvijo izvir. Tollazzijevi so bili pomembna družina v Logatcu, ki se je sem priselila v drugi polovici 19. stoletja. V središču Logatca so imeli veliko hišo z gostilno in trgovino, ki pa si ju bomo ogledali nekoliko kasneje. Vsako leto v juniju se ob njem odvija prireditev Večer pri vodnjaku z zanimivim kulturnim programom.

– CERKEV SV. JOŽEFA NA ČEVICI
Cerkev je nastala v 17. stoletju, čeprav obstajajo domneve o obstoju cerkve v času turških vpadov. Torej bi lahko rekli, da je taborska cerkev. Po požaru na Čevici, ko je zgorel zvonik, je dobila nov višji zvonik.
Legenda o tem področju: »Tristo korakov od cerkve se nahaja zlato tele.« Nihče ne ve natančno, kje je. Ostal naj bi še iz Ajdovskih časov, saj so to tele menda Ajdi po božje častili. V Logatec je prišlo kar nekaj ljudi da bi našli to tele, vendar neuspešno. Ker pa so v bližini ob postavljanju vodovoda našli grobove iz rimskih časov, v katerih so poleg okostij ležali zlati predmeti, bi lahko sklepali, kako je nastala ta legenda.

– STARI LOGATEC
Čevica je najstarejše naselitveno jedro. Če bi se sprehodili malce višje, bi lahko videli zadnjo leseno hišo v Logatcu, ki pa danes žalostno propada. Včasih so bila vsa poslopja lesena. In ko je poleti l. 1876 gospa v eni od teh hiš cvrla mast, je prišlo do hude nesreče. Pljusk vroče masti je sprožil požar, močan veter pa je pomagal, da se je ogenj razširil vse do Blekove vasi. Anekdota iz tega časa: Ko je gorelo, so ljudje kričali: »Vode, vode!« Vodopivec, ki se je dodobra natrkan vračal iz gostilne, pa je zavpil: »Meni pa vina!«

– NOTRANJSKA HIŠA
Na logaškem je še kar nekaj ohranjenih notranjskih hiš, za katere je tipična petstrana zasnova s poševnim vhodom z južne strani, sleme strehe pa je potekalo v smeri Z-V. Na Čevci je ena teh hiš zelo dobro ohranjena, saj za njo skrbijo člani reda skavtov. Hiša je stara več kot 200 let in je edinstven primerek notranjske arhitekturne dediščine.

– VODNJAK SV. JOŽEFA
Stoji na Čevici in je bil zgrajen že davnega leta 1855, ko so otvorili Logaški vodovod. Imenuje se po takratnem cesarju Francu Jožefu.

– ŠKRLJEV VRT
Škrljeva hiša je stara furmanska gostilna in pošta. Hiša izstopa od večine starih hiš po velikosti in obliki. Morala je biti dovolj velika za hlev za konje, gostinske prostore in skladišče.
V ospredju je litoželezni vodnjak z žensko figuro, ki ga je dunajska firma podarila zaradi naročila gradnje vodovoda v Logatcu.

 

4. DREVORED NAPOLEONOVIH LIP
Drevored je nastal v času Ilirskih provinc, ko je naše kraje prehajal slavni Napoleon. PO ustnem izročilu naj bi ga posadili leta 1810, ko se je Napoleon poročil z Marijo Luizo, hčerko avstrijskega cesarja Franca I. V izročilu zato obstaja tudi drugo ime za drevored, in sicer Luizin drevored.
Drevorede so Francozi sadili po francoski revoluciji kot drevesa svobode in verjetno je tudi na logaškem polju nastal drevored kot simboličen prikaz francoske osvoboditve naših dežel izpod avstrijske vladavine.
Lipe so zaščitene z Odlokom o razglasitvi drevoreda Napoleonove lipe za spomenik oblikovane narave, ki je bil sprejet leta 1985. Takrat je bilo v drevoredu 105 dreves, danes pa jih v dolžini skoraj dveh kilometrov naštejemo 290.

– SPOMENIK NOB
Odkrit je bil 1958 po zamisli akademskega kiparja Stojana Batiča in je veljala za prvi modernistično oblikovani spomenik NOB v Sloveniji. Spomenik beleži imena padlih in interniranih borcev z logaškega.

– PONOR JAČKA
Jačka je ozka globoka dolina in ponor potoka Logaščice v bližini železniške postaje sredi Logatca. Vode, ki se stekajo z dolomitskega sveta severno od Logatca, pritečejo na kraško logaško polje kot Logaščica. Potok sprva teče v plitvi strugi po dnu logaškega polja, potem pa se okrog 300 m pred ponorom spusti v okrog 20 m globoko ozko dolino Jačka, vrezano v dno polja. Dolina se konča z navpično steno, v kateri je več zamreženih požiralnikov, v katerih izginja voda v podzemlje. Največji je okrog 200 m dolga in 20 m globoka jama.
Ob nizki in srednji vodi ponori odvajajo vso vodo, ko pa se kraško podzemlje po dolgem deževju napolni, začne pred njimi voda zastajati. Ob močnejšem deževju lahko Logaščica poplavi polje in dele naselja. Zadnja velika poplava, katere sledovi so še vidni na okoliških hišah, je bila leta 1979. Po tem letu so v povirju potoka zgradili dolinsko pregrado, ki ob večjih deževjih zadrži poplavni val na neposeljenem zemljišču ter preprečuje poplave. S podzemnim sledenjem vod je bilo dokazano, da Logaščica skozi Jačko odteka v zahodne izvire Ljubljanice na Vrhniki.

5. OB TRŽAŠKI CESTI

– KRPAN – TOLLAZZIJEV HLEV
Logatec je s svojo zasnovo – razprostira se namreč ob glavni cesti Ljubljana-Koper – tipično furmansko mesto. Ob cesti so v razcvetu tovorništva, t.j. 18. stol., zrasle gostilne, ki so utrujenim furmanom in ostalim popotnikom nudile hrano in prenočišče. Kjer danes stoji gostilna Krpan, je nekdaj stal hlev, ki ga je imela v lasti pomembna in premožna logaška družina trgovcev in gostilničarjev Tolazzi. V tem hlevu so poskrbeli za konje, medtem ko je za popotnike nasproti hleva stalo gostišče.

– ŽELEZNICA V LOGATCU
Za oskrbo avstroogrskega bojišča je moralo skrbeti zaledje od Trsta, Postojne, Vipave, Logatca, Godoviča, Idrije, Trnovskega gozda, Banjske planote, vse do Bohinja. Ker je železniška proga iz Jesenic za Gorico potekala že skozi fronto, ta ni prišla v poštev za prevoze. Vojaška komanda je ugotovila, da pride v poštev le Kraška proga, predvsem železniška postaja Logatec.
Na hitro so položili tir poljske železnice (feldban) za promet z vagončki iz železniške postaje Logatec čez Hotedršico, Godovič, Črni vrh v Zadlog. Na železniški postaji Logatec je bilo v skladiščih vse, kar je bilo potrebno za bojišče: hrana, sanitetni material, vojaška municija. Iz postaje sta bila speljana dva tira na Poštni vrt, kjer so bila glavna skladišča, od koder so blago nalagali na vagončke in odvažali po položenih tirih s konjsko vprego. Sodelovalo je čez 5.000 konj. Kompozicije so bile sestavljene iz 10 vagončkov, ki so jih vlekli po štirje konji. V klancih je bila potrebna pomoč (doprega). V izjemnih slučajih je bil tir speljan tudi izven ceste. Za polaganje te poljske železnice je vojaška uprava uporabila v glavnem ruske vojne ujetnike, ki so imeli svoja taborišča v Logatcu, na Kalcah, v Hotedršici, Godoviču in Črnem vrhu. Postopoma se je število povečalo, tako da je naraslo celo čez 20.000. Hrane jim je primanjkovalo zato so jo iskali po hišah in po polju. Podobne težave so imeli tudi s konji. Zaradi lakote jih je veliko poginilo.
Za odvoz materiala od izkopa iz tunela so imeli ozkotirno železnico, s katero so odvažali material v nasip pod Sekirico in prav do Škofljic. Za vleko so uporabljali parno “mašinko”, kot so jo splošno imenovali delavci. Za pomočnika pri teh lokomotivah sta bila Ciril Lenarčič in Osulin iz Laz. Glavni vrtalci min so bili pod vojaško kontrolo, minirali pa so samo Madžari. Uporabljalo se je kompresorje, vrtalo pa se je tudi ročno.