OPIS ENOTE NEPREMIČNE KULTURNE DEDIŠČINE
IDENTIFIKACIJA ENOTE DEDIŠČINE
Evidenčna številka enote: 18637
Ime enote: Logatec – Železniška postaja
OPIS ENOTE DEDIŠČINE
Vrsta dediščine: nepremična kulturna dediščina
Tip enote: profana stavbna dediščina
Obseg enote: objekt
Tipološka gesla enote: železniška postaja
Tekstualni opis enote: Enonadstropna stavba pravokotnega tlorisa s pritličnima krakoma ima štirikapno nizko streho. V pritličju ločno oblikovane odprtine, v nadstropju okenske odprtine segmentno zaključene. Sredina 20. stol.
Datacija enote: sredina 20. stol.
LOKACIJA ENOTE DEDIŠČINE
Naselje: LOGATEC
Občina: LOGATEC
Lokacija: Tovarniška cesta 32. Stavba stoji v vzhodnem delu naselja, zahodno ob železniški progi.
PRISTOJNOSTI
Območna enota: ZVKD Ljubljana
Vir: Register kulturne dediščine: http://rkd.situla.org/?uid=2375, 28. 5. 2013
Železnica v Logatcu
Za oskrbo avstroogrskega bojišča je moralo skrbeti zaledje od Trsta, Postojne, Vipave, Logatca, Godoviča, Idrije, Trnovskega gozda, Banjske planote, vse do Bohinja. Ker je železniška proga iz Jesenic za Gorico potekala že skozi fronto, ta ni prišla v poštev za prevoze. Vojaška komanda je ugotovila, da pride v poštev le Kraška proga, predvsem železniška postaja Logatec.
Na hitro so položili tir poljske železnice (feldban) za promet z vagončki iz železniške postaje Logatec čez Hotedršico, Godovič, Črni vrh v Zadlog. Na železniški postaji Logatec je bilo v skladiščih vse, kar je bilo potrebno za bojišče: hrana, sanitetni material, vojaška municija. Iz postaje sta bila speljana dva tira na Poštni vrt, kjer so bila glavna skladišča, od koder so blago nalagali na vagončke in odvažali po položenih tirih s konjsko vprego. Sodelovalo je čez 5.000 konj. Kompozicije so bile sestavljene iz 10 vagončkov, ki so jih vlekli po štirje konji. V klancih je bila potrebna pomoč (doprega). V izjemnih slučajih je bil tir speljan tudi izven ceste. Za polaganje te poljske železnice je vojaška uprava uporabila v glavnem ruske vojne ujetnike, ki so imeli svoja taborišča v Logatcu, na Kalcah, v Hotedršici, Godoviču in Črnem vrhu. Postopoma se je število povečalo, tako da je naraslo celo čez 20.000. Hrane jim je primanjkovalo zato so jo iskali po hišah in po polju. Podobne težave so imeli tudi s konji. Zaradi lakote jih je veliko poginilo.
Za odvoz materiala od izkopa iz tunela so imeli ozkotirno železnico, s katero so odvažali material v nasip pod Sekirico in prav do Škofljic. Za vleko so uporabljali parno “mašinko”, kot so jo splošno imenovali delavci. Za pomočnika pri teh lokomotivah sta bila Ciril Lenarčič in Osulin iz Laz. Glavni vrtalci min so bili pod vojaško kontrolo, minirali pa so samo Madžari. Uporabljalo se je kompresorje, vrtalo pa se je tudi ročno.