6. junija 2009 je bila izvedena že dlje časa načrtovana akcija osveščanja o prometu, novitetah, novem prometnem zakonu in novih prometnih ureditvah.

Svet za preventivo in vzgojo v cestnem prometu občine Logatec  je organiziral akcijo z zavestjo, da potrebno znanje nenehno obnavljati, ne glede na dejstvo, da je vozniški izpit že zdavnaj v žepu.

Na podlagi večletnih dobrih izkušenj smo tudi tokrat prosili za posredovanje znanja Antona Simšiča, direktorja Avtošole Nino. Anton Simšič, ki je tudi član SPV,  je s svojo strokovno  naravnanostjo in znanjem podal slušateljem strokovne napotke o novodobnem poteku pridobitve vozniškega dovoljenja in opozoril na vse novosti in obvezne sestavine, na katere bi kaj kmalu lahko pozabili.

Udeleženci so bili v glavnem poklicni šoferji iz ZŠAM Logatec, prisostvovalo pa je tudi nekaj občanov in prijateljev ter znancev iz sosednjih Združenj.

Koncu strokovnega dela je botrovalo reševanje testa, ki ga sicer dobijo v pisanje kandidati za vozniški izpit. Pisanje testa sicer ni bilo obvezno in tudi rezultati niso bili obvezujoči, rezultati pa.. so bili zanimivi.
Dobre tri ure  “tečaja” nam je vsem dalo vedeti, da smo takega izpopolnjevanja nujno potrebni. Prevečkrat se namreč ne zavedamo, da rutina  “povozi ” strokovnost in, da si ne upamo priznati, da naše praktično znanje ne sledi  teoretičnemu ali obratno.
Slušatelji so bili ob zaključku izredno zadovoljni in  strinjali so se, da je potrebno obnavljanje znanja še kdaj oz. večkrat ponoviti. Škoda za tiste, ki se morda niste odločili, da se ga udeležili.
Verjemite, da je vsaka nadgradnja ali osvežitev znanja  za življenje zelo pomembna.
V sled temu načrtujemo v zimskih mesecih zadevo ponoviti in jo občanom in tistim, ki si tega znanja želite, ponuditi novo lekcijo v morda malce spremenjeni obliki .

Izobraževanje smo končali z ugotovitvijo, da je v prometu največja težava nekultura obnašanja, česar pa ne more popraviti nobeno predavanje, saj je kulturo potrebno urediti v glavah nas samih, da bomo predvsem z dobrim vzgledom in vzgojo  poskrbeli za boljše in predvsem varnejše šoferje.
V imenu članov SPV občine Logatec in članov ZŠAM Logatec, predvsem pa prisotnih slušateljev se  Avtošoli Nino oziroma Ninu Simšiču in njegovi soprogi ter strokovni sodelavki Branki iskreno zahvaljujemo za pomoč in izvedbo.

Šoferski srečno!  
                                                                                 
Vida Lukančič
SPV in ZŠAM

 

Bi priskočili na pomoč, če bi zagledali prometno nesrečo ali kakšen podoben dogodek na cesti?

Nekulturno obnašanje za volanom in kršenje določil Zakona o varnosti v cestnem prometu imata lahko dolgoročne posledice, vendar se večina udeležencev v cestnem prometu tega zave šele ko so udeleženi v prometni nesreči kot povzročitelji ali poškodovanci.

Kako moralni smo, je zelo lepo videti ob primeru prometne nesreče ali dogodka, ko do nesreče lahko pride vsak hip (požar na vozilu). Rado se namreč zgodi, da jih je cela truma takih, ki bodo zdaj zdaj padli iz vozil, ker je nesreča tako zanimiva, da se kar dvignejo na sedežu, da bi jo bolje videli. Po drugi strani jih je zopet cela kopica takih, ki ravno v tistem trenutku, ko se peljejo mimo nesreče, na drugi strani ceste »vidijo« nekaj tako posebnega, da nesreče ne bodo niti pogledali kot, da jih je zagrabil krč v vrat.

Bistvo pa je posledica takih dejanj. Nihče ne bo prikrajšan, če ga bo kdo ali gledal ali ignoriral, bo pa lahko prikrajšan za življenje, če ta nekdo ne bo seveda varno ustavil svoje vozilo in tudi priskočil na pomoč. Zakaj ljudje ne pomagajo je vprašanje zase. Nekateri sploh ne pomislijo na to, da je potrebno pomagati (njim se namreč kaj takega ne more zgoditi). Nekateri se bojijo pomagati, ker se bojijo, da bodo kaj narobe naredili, saj že tako ali tako ne zaupajo vase in v svoje sposobnosti pa bi lahko. Ali  imajo slabe izkušnje. So na primer  kdaj poklicali pomoč pa so sogovorniki na drugi strani telefona več energije namenili pobiranju informacij o klicatelju kot dejansko reagirali. Nekateri lažje pridejo skozi življenje, če se ne »vtikajo«, zopet drugi imajo svoje razloge.

Si predstavljate, da se vaši ljubi osebi sredi poti zgodi nesreča ali pa vname vozilo?
Bi želeli da mu/ji kdo priskoči na pomoč? Jaz bi. Jaz bi tudi priskočila na pomoč. Sem že, upam, da mi ne bo nikoli več treba. Vendar če se zgodi, bom, ker vem kako je. Mojemu partnerju se je ravno pretekli teden na cesti vnelo vozilo.
Če ne bi bil tako iznajdljiv ter samoiniciativno opremljen z dvema gasilnima aparatoma in okoli 50 litri vode ter predvsem okreten in trdno odločen, da bo ohranil svoj kruh, torej svoje vozilo, potem bi prepustil, da ogenj požre vse. Vozilo, katerega je delodajalec kupil z žulji, posel, ki nosi sicer trd, a vseeno kruh in predvsem potencial za prihodnje šoferske kilometre, bi lahko v tem našem primeru samo še odpihnili s ceste. A tovornjak je ostal skoraj cel, malce sajast a cel. Lastniki podjetja se najverjetneje ne zavedajo kakšno srečo imajo ob takem šoferju, tudi sam se ne zave še čisto, da bi kdo drug na njegovem mestu rekel, da kaj mu je treba tvegati lastno glavo za stvari, ki so tako ali tako zavarovane in sploh ne njegove. A on pač ni tak kot so drugi. Jaz pa se zavedam tega, da je ostal živ, sicer pretresen in v šoku a živ ter s celim kamionom, ki mu tako veliko pomeni. In sam je moral rešiti situacijo. Mimo njega se je peljalo najmanj 200 vozil, vse od osebnih do kolegov s trasportnega področja in ustavil ni nihče. Nekateri so potrobili, to pa je bilo vse. Pa da ne bo vse tako črno, ustavil se je gospod s kombijem, skočil do pogašenega vozila, povprašal ali je treba pomagati, se ulegel pod vozilo, preveril, če je še kje kaj žarečega, stisnil roko in šel. Hvala. 
 
Kaj pa o pomoči pravi zakon?
Kazenski zakonik narekuje kazen direktno vozniku motornega vozila ali drugega prevoznega sredstva, ki pusti brez pomoči koga, ki je bil s tem prevoznim sredstvom ali zaradi njega poškodovan.

Je pa po drugi strani lahko kaznovan vsakdo, ki ne pomaga osebi, ki je v neposredni smrtni nevarnosti, čeprav bi to lahko storil brez nevarnosti zase ali za koga drugega.

Vendar, če dokažete, da dogodka niste videli ali, da bi s pomočjo lahko tvegali svojo varnost in varnost koga drugega, potem vam nihče nič ne more. Vse je seveda stvar dokazov in na koncu koncev morale, osebne angažiranosti. Vsak pa se bo moral sam odločiti ali ima raje neprespane noči ali srčno dober občutek, da je nekomu polepšal dan, teden ali pa kar rešil življenje. Vse je stvar morale.

Renata Gutnik