Logaška jama se je poslovila od javnosti

Ključavnica vhodnih vrat Logaške jame je na zadnjo majsko nedeljo zvečer še zadnjič škrtnila. Ob tem zvoku so logaški jamarji potegnili še zadnjo črto in zaključili s 40. im spustom za javnost v Logaško jamo. Jamarji so dobesedno popadali po tleh, pa ne zaradi morebitnih opojnih substanc, ampak zato, ker so na roke s pomočjo vitla v jamo in iz nje tokrat – zadnjič spustili in potegnili 20 ton in 250 kg žive teže.

Jamarsko društvo Logatec je letos zaključilo s tradicijo javnih spustov v Logaško jamo, ki je sama po sebi velik fenomen, prav poseben fenomen pa je seveda prireditev, spust v jamo, kateremu pri mnogih obiskovalcih botruje kar precejšnje zbiranje poguma. Sicer je s samim strahom konec v nekaj sekundah, ko noge začutijo spolzka tla, a zato je ogled jame in sploh dogodek sam za posameznika,  ki se je v tako adrenalinsko doživetje spustil prvič, še toliko bolj poseben. Ves trud je seveda na koncu poplačan z lično in simpatično diplomo, ki jo Jamarsko društvo izroči vsakemu posamezniku.

Pa pojdimo od začetka. Logaško jamo so 1962. odkrili gozdarji, ki so opazili kopno skalo v snegu, zraven katere je bila manjša neprehodna odprtina. O tem  so obvestili jamarje, ki so nato vhod razširili in se prvič spustili v nepričakovano globino 30 metrov.  Sedanje stanje,  torej 450 metrov jame, je bilo odkritih na podlagi večkratnih obiskov in raziskovanj.  Da jama nikoli ni dovolj raziskana, dokazuje zadnje odkritje novih delov pred 4. leti.  Sicer pa je bilo ravno za spust v Logaško jamo  narejenih ogromno naprav, pristojni so uredili infrastrukturo v jami, zavarovanje poti, večkratno je bilo na sporedu čiščenje jame, enkrat je bila celo sprana zaradi nanosa blata. Vsakič znova je potrebno poskrbeti za soglasje lastnika.

Logaški jamarji so edini na celem svetu, ki so s pomočjo ročnega vitla obiskovalcem predstavili mistični svet jam. Od leta 1974 potekajo spusti za javnost. Najprej so z vitlom spuščali obiskovalce v Gradišnico, sledili so spusti v Logaško jamo. S spusti v Gradišnico so prenehali 1986 ob stoletnici prvega spusta raziskovalca v to brezno, zadnji, jubilejni 40. spust v Logaško jamo pa je zakoličil 31. maj 2009.

Drago Korenč, predsednik Jamarskega društva Logatec, zakaj zadnjič?
»Jamarsko društvo Logatec ni profesionalno društvo, ampak ljubiteljsko društvo. Nove in nove zakonske zahteve povečujejo tako odgovornost društva – organizatorja, kakor posameznika v društvu, ki s svojim podpisom odgovarja za morebitne posledice. Teža odgovornosti v današnjih časih je enostavna prevelika. Včasih se skorajda ni pomislilo, da bi lahko šlo kaj narobe in v vseh teh letih tudi ni šlo, v teh pokvarjenih časih pa se lahko nehote ali hote hitro zgodi kaj, kar bi privedlo do odškodnin. Ljudje ne izbirajo več sredstev kako bi prišli do denarja in odškodninski primeri niso zastonj.  Naša ekipa je bila seveda vedno pripravljena na kar koli, stalno je bila prisotna zdravstvena služba, reditelji, izurjeni jamarji, med katerimi so tudi reševalci vendar tega, da bi kdo želel narobe stopiti nihče ne more preprečiti. Da ne bo pomote, vsak spust in vsak obiskovalec je bil zavarovan za primer poškodbe, smo pa za ta zavarovanja v zadnjih letih porabili ogromno časa in energije, da smo z zavarovalnicami sploh prišli do skupne točke.«

V vseh teh letih ste v jamo spustili in iz nje potegnili okoli 7.000 obiskovalcev, je bila letošnja številka kaj posebnega, glede na to, da je šlo za zadnji tovrstni spust?
»Nikoli nismo lovili rekordov in tudi letošnja številka je podobna prejšnjim, temu pa botruje striktno sledenje urniku, saj je potrebno za vse obiskovalce poskrbeti enako in to vzame čas. Pomembno je kdaj je bil v jamo spuščen zadnji obiskovalec. Kvota je približno 160 oseb na prireditev in tudi letos jih je bilo točno 160. Pred jamo je kasneje ostalo še veliko ljudi, ki bi radi doživeli to posebnost, vendar bi  morali priti prej. Nas pa veseli, da so prišli iz mnogih slovenskih koncev: Nova Gorica, Podnanos, Kamnik, Trbovlje, Veliko Mrašelo, Portorož, Logatec, Stara Vrhnika, Škofja Loka, Šempeter pri Novi Gorici, Ljubljana, Domžale, Postojna, Radeče, Verd, Grčarevec, Kranj, Vrhnika, Dolsko, Unec, Borovnica, Žibrše, Rovte, Hotedršica, kar se tiče Logatčanov,med njimi je bilo veliko priseljencev.«

So bile letos kakšne posebnosti?
»Jih ni bilo, ker smo že vajeni takšnih in drugačnih ljudi, zgodilo se ni nič slabega. Se je pa poznalo to, da je bilo zadnjič. Nekateri pridejo vsako leto samo pogledat kako vse skupaj poteka, no tokrat pa so se spustili še zadnjič. Nekateri so več let zbirali pogum, tokrat so šli v jamo. To so njihove osebne zmage in mi smo veseli, da smo del njih.«

Ste kdaj imeli težave zaradi zbiranja poguma obiskovalcev? Če se človek precej ukvarja z mislijo na globino 30 metrov, temo, možnostjo, da popustijo vodila in jeklenica ter upanjem na srečni pristanek, se lahko kaj kmalu zmanjša želja po spustu v jamo.
»Lani smo imeli gospo, ki je bila že pripeta na »zajli« pa smo jo morali odpeti. Nikoli nismo nikogar silili v jamo, to je bila vedno osebna odločitev posameznika.«

Spustiti se v jamo, jo pogledati, priti iz nje, je res posebno doživetje, ki pa smo ga nekateri redki zaključili s tem, da smo tudi sami pomagali koga izvleči iz jame z ročnim vitlom. To dejanje človeka navdahne s posebnim občutkom solidarnosti. Nekdo je moral napenjati mišice, da je meni uspelo priti iz jame varno in uspešno in uslugo vračam, sicer nekomu drugemu pa vendar. Večino ljudi spustite in potegnete na plano prav jamarji sami. V kakšnem odstotku pa se javijo tudi ostali obiskovalci? In kako se jamarji na to pripravite, več kot 20 ton žive teže spuščati in potegniti na roke ni ravno mačji kašelj?
»Pri spustu in dvigu je sploh potrebno imeti občutek za težo obiskovalca, zato uporabljamo ročni vitel, čutiti je treba kaj vlečeš ven in to lahko zaznaš samo z rokami. Prav zaradi tega občutka nismo nikoli modernizirali vitla na motorni ali električni pogon z raznimi varovali. Večina nas je utečena ekipa jamarjev in prijateljev, ki obvladamo tudi določen ritem menjave ekip pri vitlu. Ritem se je ustalil in poteka na tak način: dva močna jamarja na ročicah vitla dva obiskovalca, enega za drugim, spustita v jamo in dva iz nje potegneta, nakar sledi menjava ekipe. Tretji član skrbi za zavoro in varovalo na vitlu. Tudi tisti, ki pride pomagati, je pod nadzorom. Vsak gib je pod kontrolo. Taka izkušnja, ko se nekdo postavi tudi v vlogo jamarja, ki skrbi za varen pristanek ali v jami ali na površju, je seveda šele celovita, ampak so redki tisti, ki jim dovolimo k vitlu. Okoli te ekipe mora biti mir, saj morajo fantje in dekleta poslušati navezo v jami, pripravljeni morajo biti na kar koli. Tam so napeti tako mišice kakor tudi vsa ostala čutila.«

Kako je spust doživel naključno izbrani Raul iz Podnanosa?

»Najprej se v jamo sploh nisem nameraval spustiti, ker sem prišel z namenom, da samo vidim kako se to dela, potem pa sem se v trenutku odločil, se oblekel v kombinezon, jamarji so dodali čelado in jermena, s katerimi so me pripeli na »zajlo« in že sem visel v zraku nad jamo. Strahu nisem občutil, na sredi sem malce pomislil kaj bi bilo, če bi se vse skupaj utrgalo, ampak fantje očitno obvladajo in oprema je že preizkušena. Pristanek je bil dober, mehak. Vodnik po jami, odet v jamarsko obleko od glave do pete,  nas je popeljal čez vse točke in ravno ko je najbolj razlagal kako moramo paziti na korake, je sam padel po dolgič in počez med dva kapnika. Takrat sem se malce zamislil, saj sem sam prišel v jamo v sandalih, vendar sem vse poti dobro izpeljal. Ogled jame ne bi bil tako dober, če ne bi vodnik tako doživeto in res s srcem pripovedoval zgodbe in podrobnosti o nastanku, kapnikih, zgodovini spusta, res faca. Pa tudi osvetlitev je bila skrbno premišljena, čudovito.  Res je pa tudi to, da sem komaj čakal trenutek, ko bom stopil na površje, tako zaradi klica matere narave, kakor dejstva, da  zaenkrat iz jame ni druge poti kot z »zajlo« po 30 metrskem jašku. Ko sem stopil na površje, sem obljubil, da grem tudi sam k vitlu in vrnem uslugo ter še nekoga, ki je imel podobne občutke o tem, kako je vseeno fino biti na površju, pomagam spraviti na plano. In sem šel do vitla ter poleg dobrega občutka, da lahko pomagam, dobil tudi zelo konkretno informacijo kakšni garači so jamarji. Loterija je najprej to, da ne veš kako težak je človek, ki ga je treba potegnili ven in na začetku nimaš pojma kako močno moraš vrteti ročko. Ko ujameš ritem soborca na drugi strani vitla, to je v sekundi, dveh, se prično naslednji trenutki vleči. Konca ni in ni, vse pa postaja težje. Nekaj metrov pred koncem se ustaviš, da se človek na »zajli« ne udari v skalo pod vhodom in potem počasi vrtiš dalje. Zadnji metri so hudi. Mišice so utrujene, ves si na preži, da ne bi šlo kaj narobe in še firbec te matra, koga si »spravil na svetlo«. Dober občutek. Najbolj super je pa dobiti diplomo. Bil sem je zelo vesel in že visi na steni. Bravo fantje in dekleta, zelo ste se potrudili in čisto nič mi ni žal, da sem spoznal delček vašega sveta ter ujel zadnjo šanso za spust.«  

In kakšne plane ima sedaj Jamarsko društvo Logatec?
»Zadnjo nedeljo v maju se bo še vedno nekaj dogajalo, čez leto bomo vse predebatirali, razmišljamo pa v smer kakšnega vodenja skozi druge jame, kar za organizirane skupine poteka že sedaj. Tak način spusta za javnost, kot je bil spust v Logaško jamo pa zaradi omenjenih težav in ovir pa žal ne bo več izvajan.«

Najlepša hvala za pogovor, varen spust  in veliko novih idej pri promociji Logaških posebnosti in znamenitosti vam voščim.

Renata Gutnik
Koordinator za kulturne in turistične dejavnosti

Fotografije Tomaža Mihevca lahko vidite na tej povezavi.

Fotografije doc.dr. Andreja Mihevca

logaka 2009 1
logaka 2009  1
logaka 2009 2
logaka 2009  2
logaka 2009 3
logaka 2009  3
logaka 2009 4
logaka 2009  4
logaka 2009 5
logaka 2009  5
logaka 2009 6
logaka 2009  6


Najava prireditev za spletni koledar

Za vsebino najav, katerih organizator ni Občina Logatec, zbiratelj napovedi - Občina Logatec - ne odgovarja. Kako objaviti prireditev na tej spletni strani? Več tukaj.

Zakaj gre župan na določene prireditve in na določene ne, kdo od organizatorjev ima prednost pri datumih in zakaj Občina Logatec ne določa kdo sme imeti prireditev na določen dan?

Prijava na e-novice

Email naslov: